karate, tolmin, bovec, kobarid, lotos,šola karateja

...zakljuèujem trenersko delo v Posoèju...

Razmišljal sem kaj naj napišem, vse kako smo zaèeli, se trudili, trenirali, tekmovali, se izobraževali …..Kaj smo dosegli, koliko nas je, vse kje smo bili, razmišljal sem ali naj napišem kako smo bili zagnani, složni, samosvoji, pa veseli …. Spletlo se je tudi kar veliko takih in drugaènih vezi vendar…

Pomembno je samo to: Da se iz preteklosti nauèimo èim veè, da iz preteklosti izlušèimo vse potrebno za prihajajoèe dneve in da ne živimo v iluziji daljne prihodnosti, pomembna je sedanjost. Sedanjost živeti polno, mirno in sreèno. In ne živeti v upanju da bo bolje jutri, saj je pomembna sedanjost. In zadovoljstvo ta trenutek ni pomembeno od materialnih dobrin, izpolnitev zaèrtanih želja in ciljev. In kdor zaèuti da je plod nezadovolstva ravno v iskanju ciljev izven sebe v materialnem svetu, v hlastanju po neèem novem, veèjem, boljšem (od soseda, prijatelja, od sebe - rezultati) Spozna, da ga vodi ego sodobnega sveta. In ko stopiš na pot ko spoznavaš - zaznavaš svoj ego postaneš pravi bojevnik, ki bije vojno. Vojno v sebi, ki te osvobaja…..

Podri stebre zaseboj, ki si jih teško zgradil,

Poberi znanje, ki si ga teško pridobil

Zgradi nove stebre in se zavedaj da niè ni veèno

Zaèni ponovno dokler ne spoznaš da je pomembna sedanjost in trenutek sedaj.

Za moje uèence:

Po lepi skupni poti, skupaj prebitih ur na treningu, tekmovanjih, seminarjih in še kje, se razhajamo. Vedeti morate da pot, ki sem jo 12 let vozil, od mojega doma v Bohinju preko Soriške planine v Podbrdo, Most na Soèi pa v Tolmin, Kobarid in Bovec pa preko prelaza predil nazaj, vsak dan prevozil 200 km. Ne glede na razmere na cesti bodisi dež, sneg, poledico, neurja, zdravje sem prihajal z veseljem k vam. Èe dodam da so bili treningi 2-4 tedenski in da sem iz treninga letel naravnost v noèno službo, drugi dan pa Janez ponovi vajo. Spanje dopoldne do 12 ure pa vožnja, 1,30 ure po "hribèkih in dolinah gor pa dol in sem ter tja. Pa trening na Mostu pa trening v Kobaridu in še v Tolminu pa služba spet, sobota tekma skratka èe pomislim ne vem kako sem vse sploh zmogel!!!

Ker sem skoraj dobil morsko bolezen od vožnje v vašo prelepo posoško Dolino in zaradi zgornjega in še kakega dejavnika sem se odloèil da trenersko delo v Posoèju zakljuèim. Že lansko leto sem se poslovil a so me èlani preprièali in pomagal sem še eno leto, v katerem sva z Martinom pripeljala leto do konca kljub viharju ki se je na naju zgrinjal. Martin je opravil izpit za èrni pas. Tako se jaz umikam in vkolikor sem na poti vzgoje karateistom vsaj nekoliko pripomogel k pozitivnemu pristopu do življenja in celovitemu razvoju in ne ozko usmerjenemu tekmovalnemu duhu, se je delo izplaèalo.

Upam samo eno, da vas je karate nauèil, da v živlenju šteje samo delavnost in iskren pristop do soèloveka. Želim si in verjamem v vas, da se boste še naprej ukvarjali z vsaj enim športom. Èe bo to karate išèite trenerja, ki ve da karate ne more biti samo šport!!! Je veliko veè.

Vsakega od vas sem si zapomnil in vsi ste dijamanti. Na vas pa je, da z delavnostjo zasijete v vsej lepoti!

Vsem, ki ste mi pomagali na 12 letni trenerski poti se lepo zahvaljujem. Upam, da se vidimo na kakem tekmovanju ali seminarju. Vsem, ki ste bili povezani z mano želim vse dobro. Upravi kluba pa veè pozitivne, iskrene energije pri delu v korist mladih Posoèja.

OSS! Janez Medja